Kulturni dan

V petek, 13. 11. 2026, smo se učenci predmetne stopnje OŠ Križevci odpravili v Velike Lašče. Tam smo si ogledali domačijo Primoža Trubarja in grad Turjak, šli pa smo tudi v sušilnico sadja.

V šoli smo se dobili ob pol osmih, si vzeli malico ter se vkrcali na avtobuse. Že zjutraj je deževalo, zato smo bili veseli, da smo na suhem in toplem avtobusu. Po približno eni uri vožnje smo se ustavili na postajališču ob avtocesti, da smo lahko šli na stranišče in se pretegnili. Pred nami je bila še ena ura vožnje, zato smo na hitro zatisnili oči in prišli na naš cilj. Tam smo pomalicali in vsaka skupina se je s svojim avtobusom odpravila po svoje. Naša skupina je na začetku šla v sušilnico sadja. Starejši učenci smo šli v višje nadstropje, mlajši pa so ostali spodaj. Ogledali smo si filmček Kulturnega društva Velike Lašče. Gospod nam je povedal nekaj zanimivosti o kraju in res smo izvedeli veliko novega. V Velikih Laščah nimajo trgovine, cerkve ter vaške gostilne. Življenje v takšnem kraju si težko predstavljam, saj imamo v Križevcih, kjer živim, vse to na dosegu roke. Na kulturnem področju v Velikih Laščah pa so izredno dejavni, na kar verjetno vpliva dejstvo, da iz njihovega kraja izvira Primož Trubar.

Nato smo se preselili v spodnje nadstropje, kjer je sušilnica sadja. Tam so nas najprej pogostili z njihovimi izdelki, nato pa so nam povedali nekaj o zgodovini sušilnice. Obratovati je začela pred 2. svetovno vojno, nato so tradicijo opustili, saj je bil to drag postopek. Ko pa je v roke sušilnico dobilo Kulturno društvo Velike Lašče, so jo hoteli preurediti v muzej.

Iz radovednosti so po dolgem času poskusili posušiti jabolka, kar jim je odlično uspelo. Premislili so si in namesto muzeja zdaj obrt znova deluje. Sušijo kakije, jabolka, hruške ter slive. Vso sadje je pridelano ekološko in posušeno po starinskem postopku, zato sušenje traja več časa kot v tovarnah. Sadje se pri njih suši 4 dni na 50-65 stopinj Celzija. Je odličnega okusa, moramo pa se zavedati, da za tem stoji veliko dela.

Ko smo končali z ogledom sušilnice sadja, smo se z avtobusom odpravili nazaj na Trubarjevo domačijo. Šli smo v hišo, v kateri je Primož Trubar živel v svoji mladosti, preden se je odpravil na šolanje. Tam so bile razstavljene njegove knjige. Povedali so nam, kaj vse je v svojem življenju doživel. Rodil se je leta 1508 in umrl leta 1586. V teh letih je naredil ogromno za Slovence in slovenski jezik. Napisal je prvo slovensko knjigo Katekizem, sledil pa ji je Abecednik. V spomin na to praznujemo tudi dan reformacije, ki je dela prost dan in ga obeležujemo 31. oktobra.

Po obisku Trubarjeve domačije smo se polni znanja o Primožu Trubarju odpravili na knjigoveško delavnico. Tam nas je pričakala, gospa oblečena v oblačila iz srednjega veka. Prikazala nam je postopek izdelave knjige v tistem obdobju. Najprej so papir prepognili s posebnimi pripomočki iz slonove kosti. Nadaljevali so z vezanjem, pri katerem so uporabili leseno ogrodje in lanene vrvice. Knjigi so dodali predlist in zalist ter platnice. Knjiga je bila tako skoraj narejena, manjkali so  samo še tiski. Knjigo so natisnili tako, da so kovinske ploščice premazali z barvo in jih odtisnili na papir.

Gospa nam je pokazala tudi njeno posebnost, to je ustvarjanje miniaturnih knjig. Knjiga se šteje med miniaturne, ko je manjša od 7,5 cm. Zanimiv mi je bil podatek, da so najmanjšo knjigo naredili v Rusiji. Velika je bila 0,3 milimetra. Knjigo so tudi potiskali.

Po knjigoveški delavnici smo bili že kar utrujeni in pošteno premočeni, saj nam vreme ni bilo naklonjeno. A smo zbrali moč in se vsi skupaj odpravili na grad Turjak. Avtobus nas je odložil na bližnjem parkirišču, od koder smo se peš odpravili do gradu. Hodili smo po pločniku, po katerem so zaradi naliva tekli potoki vode. Prišli smo na grad in si ga prosto ogledali. Najbolj me je navdušila ječa pozabljanka, v kateri ni bilo niti kančka svetlobe. Na stropu je bila ogromna luknja, skozi katero so z vrvjo spuščali najhujše zapornike in jim na ta način dajali tudi vodo in skromne obroke. Pobeg iz te ječe je bil nemogoč, saj ni imela ne oken, ne vrat in ne stopnic. Sledila je pot domov in težko pričakovan obisk McDonaldsa.

Na kulturnem dnevu smo kljub slabemu vremenu zelo uživali in pridobili novo znanje o zgodovini Slovencev. Po napornem dnevu smo bili utrujeni, hkrati pa polni novih znanj, izkušenj in »mokrih« dogodivščin, ki smo jih doživeli s sošolci in učitelji.

Aljaž Rajnar

 

Zadnje novice

Kategorije

Kontakt

Dostopnost